Spletni šahovski portal - vrata v čudoviti svet šaha Novi člani  |  Prijava  |  Pomoč





Za igranje šaha na ICP portalu se morate prijaviti z vašim uporabniškim imenom in geslom!

Teorija o šahu


I. Kaj je šah?

Šah imenujemo kraljevska igra, ne zato ker v njej nastopa kralj in ne zato ker bi jo igrali kralji, temveč zato ker je s svojo poštenostjo, neizčrpno vsebino in lepoto stvaritev, igra nad igrami, v vzgojnem in v kulturnem pomenu. Prirejeno iz: Milan Vidmar (1946)



Uvod

Med vsemi igrami zasluži samo šah, da ga časti človeški razum. Voltaire.


Visoko sestavljene strateške igre, ki ob razumni potrošnji časa omogočajo izvajanje domišljijskih stvaritev človekovega razuma, duha in celotne osebnosti, imajo nenadomestljivo vlogo v človeški kulturi. Med redkimi predstavniki uveljavljenih tovrstnih iger je v evropskem kulturnem prostoru šah že dobro tisočletje prevladujoč predstavnik. Gre za zgodovinsko izoblikovano strateško miselno igro med nasprotnima vojskama na šahovnici. Dovršena pravila kraljevske igre, utelešene v klasičnem šahu, omogočajo ob njem še celo vrsto drugih ustvarjalnih, igralnih in tekmovalnih šahovskih oblik in različic.

Filozofske osnove, geneza in vsebina šahovske kulture

Šah je miniatura življenja. Cervantes


Šahovnica je svet, figure so fenomeni univerzuma, pravila igre so to, kar imenujemo naravni zakoni.
Thomas Huxley


Praoblike šahovske igre so kitajski in indijski misleci 6. stoletja rekonstruirali v model osnovnih geometrijskih gibanj in dialektičnih procesov v naravi. Prizorišče dogajanj je zamisel šahovnice, ki ponazarja vesolje, medtem ko predstavljajo šahovske figure pet antičnih elementov materije in možnosti pretvorb med njimi.

Antični element:zemlja voda zrak ogenj pretvorbe elementov eter
Šahovska analogija: trdnjava skakač lovec dama kmetove pretvorbe kralj


Antagonizem, ki ga na šahovnici uprizarja ustvarjalni človekov duh, ponazarja boj med tezo in antitezo v prirodnih procesih, ki postopno pripelje do stabilnega entropijskega maksimuma, do ravnotežja v katerem ni več napetosti in s tem do remija kot naravnega izida obojestransko najbolje vodenega šahovskega spopada. Odtod sledi najbolj splošna opredelitev šaha kot štirirazsežnostnega sistema, sestavljenega iz prostora (šahovnica), materije (figure), časa (šahovske poteze) in človekovega duha, ki vodi borbo med belim in črnim na osnovi dialektičnega mišljenja, ki ga zahteva strukturno vgrajena dialektika v šahovski igri.

V nadaljnjem zgodovinskem razvoju je šahovska igra dokončno dogradila svojo notranjo strukturo, najprej s pomočjo modrosti bližnjevzhodne civilizacije, pol tisočletja kasneje pa še s prispevkom evropske renesančne dinamike. Ob koncu 19. stoletja je bila vzpostavljena celovita teorija njenih notranjih zakonitosti in s tem pogoji, da je v prejšnjem stoletju dokončno dozorela v klasično šahovsko kulturo, pomembno področje obče človeške kulture, ki ga lahko opredelimo kot organsko povezan sistem igre, športa, umetnosti in znanosti.

Šah je praktično neizčrpna analitično-sintetična in ravnotežna strateška miselna igra, za katero je značilna enotnost in harmonija med športnimi in ustvarjalnimi cilji, iskanjem šahovske resnice in lepote. Najstarejše ohranjene šahovske umetnine segajo v 9. stoletje.

Na osnovni ravni je šah predvsem zanimiva in lahko dostopna, družabna, vendar borbena igra, ki ne pozna razlik med spoloma in je materialno nezahtevna. Ne vsebuje atletskih naprezanj in ne zahteva nadpovprečnih intelektualnih sposobnosti, vendar pričakuje in razvija duševno ter osebnostno vitalnost, žilavost in odpornost.

Šahovska obdobja, šole, stili in predstavniki:
  • 6.-7. stol. Kitajska, Indija, Perzija astrologi, dvorjani
  • 7.-10. stol. arabsko obdobje: šatrandž, mansube al-Adli, as-Suli, dvorjani
  • 9.-15. stol. šatrandž in mansube v Evropi plemiči, dvorjani
  • 1475-1575 reforma in špansko pozicijsko, statično obdobje Lucena, Damiano, Lopez de Segura
  • 1575-1745 italijansko dinamično, romantično obdobje Leonardo, Polerio, Greco; Modenčani
  • 1745-1840 Philidorjeva pozicijska šola, francosko obdobje Philidor, Bourdonnais
  • 1840-1851 angleško obdobje Staunton
  • po 1851 novi romantiki Anderssen, Morphy, Zuckertort, Čigorin
  • po 1872 Steinitzeva pozicijska šola Steinitz, Tarrasch, Lasker
  • po 1890 klasični stil (moderna šola) Pillsbury, Rubinstein, Capablanca, Vidmar
  • po 1915 hipermoderna šola Nimcovič, Tartakower, Réti
  • po 1930 sovjetska dinamična šola Aljehin, Botvinik, Boleslavski
  • po 1965 informacijsko in računalniško obdobje računalniški programi, svetovni splet, sodobni šahisti
Šah je umetnost človeškega razuma. Selenus (16./17. st.).

Klasična šahovska kultura in šahovska etika temeljita na pojmu kraljevskosti šahovske igre. Ta označuje šah kot zgodovinsko dovršeno in pošteno igro, ki v boju človeških razumov, osebnosti, ustvarjalnih sposobnosti in znanja, omogoča ustvarjanje domišljijskih, estetskih in vsebinsko bogatih, celovitih pártijskih stvaritev, ki imajo lahko trajno vrednost. Vrhunske šahovske stvaritve so umetnine, ki dajejo občutek popolne, celostne lepote. Podobno kot pri glasbi lahko govorimo o umetniškem konstruiranju zvočnega prostranstva, gre pri vrhunskih šahovskih partijah za umetniško konstruiranje logičnega prostranstva. Po drugi strani pomeni kraljevskost igre tudi enotnost ter enakovrednost športnih in ustvarjalnih ciljev šahovske pártije. Ob formalni je zato potrebna tudi vsebinska pravičnost šahovskih tekmovalnih sistemov in tisti zgodovinsko preverjeni optimalni čas za razmišljanje, ki omogoča doseganje vrhunskih pártijskih dosežkov.
Klasična šahovska kultura in etika sta se skupaj s splošno šahovsko teorijo in z merili za vrednotenje šahovskih pártijskih, analitičnih in kompozicijskih mojstrovin, dokončno izoblikovali v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja, v obdobju velikih šahovskih mislecev, od Steinitza do Botvinika.

Pomen šaha za razvoj znanosti.

» … od vseh analogij, ki si jih je mogoče zamisliti, je najplodnejša ta, ki jo lahko potegnemo med funkcioniranjem jezika in partijo šaha«. De Saussure.

Šah je standardna naloga okoli katere se zbira psihološko znanje in razumevanje. Herbert Simon.

Šahovska analogija se je pokazala za plodno v teoretskih konceptih različnih znanosti in se pogosto pojavlja v mnogih kontekstih znanstvene misli. Pomembne prispevke k znanosti so doprinesle npr. šahovske teoretske analogije in modeli v filozofiji, lingvistiki, matematiki, ekonomiji, v raziskavah umetne inteligence in na mnogih področjih psihologije, zlasti psihologije mišljenja. Dvatisočletna zgodovina šahovske igre je neposredno povezana z zgodovino človeške civilizacije, zato ima njeno preučevanje pomen za določene veje obče zgodovine in etnografije – poznana so npr. pomembna arheološka odkritja na podlagi šahovskega materiala. Zasidranost šahovske kulture v zahodni civilizaciji in načinu mišljenja odraža splošna razširjenost šahovske metaforike, ki je močno obogatila njen slovar (npr. pravno terminologijo).

Šah in šport

Šah je šport, surov šport, neusmiljena borba. Marcel Duchamp.

Dober šahist daje lepi partiji prednost pred zmago. Fernando Arrabal.

Bistveno obeležje klasične šahovske kulture je enotnost ustvarjalnih, estetskih in športnih ciljev, enakovrednost vsebinske in športne razsežnosti v šahovski partiji. Šahovski turnirski boj zato ni le ustvarjanje vsebinskih, tehničnih in estetskih mojstrovin, ampak hkrati eden najtrših športov saj zajema celotno osebnost. O športni razsežnosti pri šahu govorimo, ker pojmujemo, da šport, v domeni igre in tekmovanja, pokriva tudi duhovne in ne le »telesnokulturne« gibalne dosežke. V tem smislu je šah najpomembnejši predstavnik t.i. miselnih športov, zato se za tako pojmovano širše športno področje pogosto uporablja tudi besedna zveza »šport in šah«. Tudi šahovska stroka in izobraževanje, ki sta zaradi svoje interdisciplinarnosti razpeta med psihološke, pedagoške, kulturološke, matematične ter športne znanstveno-raziskovalne in izobraževalne inštitucije, sta marsikje v svetu dobila svoje matično mesto ravno na športnih fakultetah in inštitutih.

V prizadevanju za bolj množično javno podporo šahovskemu športu, njegovi večji odmevnosti v javnih občilih in v želji za pridobivanjem višjih nagradnih skladov, se v zadnjih desetletjih pojavljajo težnje po oblikovanju novih šahovskih tržnih produktov, ki bi iz kraljevske igre izdvojili in poudarili njeno športno razsežnost ter šah podredili zahtevam sodobnega športnega spektakla.

Širitev ponudbe z dodatnimi šahovskimi tekmovalnimi zvrstmi ni sporna, povsem drugače pa je s poskusi, da bi klasični šah ukinili in zamenjali s pospešenimi, polpospešenimi ali kako drugače duhovno in kulturno osiromašenimi šahovskimi tekmovalnimi izpeljankami. Klasiki opozarjajo, da bi tovrstna enostranska športizacija šahovske igre pomenila odrekanje njenim primerjalnim prednostim na vzgojnem in na kulturnem področju, ki se zrcalijo v doseženi civilizacijski stopnji njenega razvoja in v zmožnosti ustvarjanja šahovskih umetnin trajne kulturne vrednosti. Vodila bi v opuščanje vrednostnega sistema kraljevske igre ter v marginalizacijo vrhunske šahovske kulture in s tem v podrejanje šaha kapitalskim pravilom pojavljanja ter izginjanja novih športnih panog. Zato jo velikani klasičnega šaha zavračajo in se zavzemajo za širši kulturološki pristop, ki temelji na pojmu kraljevske igre, na klasičnem šahu in na množičnem šahovskem opismenjevanju ter kultiviranju prek šolskih sistemov in šahovske organizacije. Ta pristop vključuje tudi širitev ponudbe s pospešenimi in drugimi bolj lahkotnimi šahovskimi zvrstmi pa tudi z novimi tekmovalnimi oblikami, ki jih omogoča sodobna informacijska tehnologija.

Šah kot vzgojno-oblikovalno, socializacijsko, preventivno in terapevtsko sredstvo.

»… izmed vseh iger, ki ne vsebujejo telesnega naprezanja, je najbolj priporočljiv šah: zato ker je resnično izvrstni pripomoček, ki ostri razum in razvija spomin. Igranje šaha postane še posebej priporočljivo, če smo prebrali in upoštevali nasvete glede šahovskega razmišljanja."

Sir Thomas Elyot v delu Book of the Governor (1531), s katerim je osnoval kasnejšo t.i. klasično vzgojo angleških zasebnih šol.

Vzgojno-oblikovalne odlike šahovske igre so načrtno izkoriščali že v prejšnjih zgodovinskih obdobjih, vse od arabskega. Igra na šahovnici je imela pomembno vlogo tudi v evropskem srednjeveškem sistemu vzgoje posvetnih fevdalcev, v katerem je kot ena izmed sedmih viteških veščin prevzela pomemben delež njihove intelektualne vzgoje. Tudi v kasnejših obdobjih so veliki misleci visoko ocenjevali univerzalnost vzgojno-oblikovalnih učinkov šahovske igre.

Novejše izkušnje in raziskave kažejo, da ima šahovska igra blagodejne vplive na osebnost v vseh njenih razsežnostih in je zelo priporočljiva ne le najbolj nadarjenim, ampak tudi povprečnim in nekoliko manj sposobnim pa tudi slepim ter drugim telesno prikrajšanim otrokom »od 5. do 95. leta starosti«. Največji vzgojni učinek daje poučevanje šaha v osnovnošolskih letih, ob pomoči posebnih metodik, prirejenih za različne stopnje spoznavnega razvoja. V zadnjih desetletjih mnoge evropske in ameriške države vpeljujejo šahovsko igro v šole in v predšolske zavode. V različnih državah se otroci lahko odločajo za izbirni šahovski predmet v različnih starostnih obdobjih, od 1. do 9. razreda osnovne šole ali tudi na srednjih šolah. Zlasti pri starejših, nezaposlenih ali kako drugače prikrajšanih ljudeh, prihaja šah v ospredje kot pomembno preventivno pa tudi terapevtsko sredstvo za ohranjanje duševnega zdravja.