Spletni šahovski portal - vrata v čudoviti svet šaha Novi člani  |  Prijava  |  Pomoč





Za igranje šaha na ICP portalu se morate prijaviti z vašim uporabniškim imenom in geslom!

Kako in zakaj vrednotimo svoje šahovske stvaritve?


V pričujočem članku povzemamo stališča in ugotovitve skupine uglednih šahovskih pedagogov o vlogi in pomenu šahistovega analitično-raziskovalnega komentiranja svojih, že odigranih turnirskih partij. Po njihovem mnenju je tako delo ne le neprekosljiv način šahovskega in osebnostnega izpopolnjevanja turnirskega igralca, ampak tudi ključni strokovni pogoj za polnovredno razvijanje šahovske kulture. Pregledno je podana tudi metodika tovrstnega analitično raziskovalnega dela, ki zajema dve strani: šahovsko in psihološko. Analitično-raziskovalni prijem, ki zajema sintetično osmišljanje, se je imenitno obnesel v dozdajšnji praksi vrhunskega turnirskega šaha. Primerjava pokaže dobro ujemanje te metode z nekaterimi sodobnejšimi psihološkimi podmenami uspešnega učenja (izkušenjsko učenje, organiziranost človekovega spomina in teorija informacij).

Kako se lotiti analize svojih partij, da bodo izsledki primerni za objavo v strokovnem tisku in čim koristnejši za naše izpopolnjevanje?

Prisluhnimo nekdnjemu svetovnemu prvaku, ki opozarja, da glose, napisane "mimogrede" - v eni ali dveh urah - še niso analize. Tako "analitično delo" deluje na naše izpopolnjevanje kvarno, ker nam površnost lahko preide v navado (Botvinnik 1984: 179).

Nekatera Botvinnikova priporočila je nadrobneje obdelal Zak, ki ugotavlja, da neizkušenemu šahistu ni preprosto izpeljati objektivne analize, vendar vseeno lahko odkrije temeljne partijske napake ter ustrezne poteze in načrte. Pri tem je nujno:

  1. navesti ugotovljene obete za obe strani in jih, če je mogoče, podkrepiti z izračunom ključnih nizov potez (variant).
  2. odkriti, v kakšnih okoliščinah so bile storjene partijske napake in s čim so bile izzvane (časovna stiska, igra na nasprotnikovo časovno stisko, nezmožnost dolgotrajnega izračunavanja nizov potez; podcenjevanje šibkosti v svoji poziciji; slaba tehnika razigravanja končnic itn.) Najti ustrezne načine kako odpraviti tako ugotovljene pomanjkljivosti pa je že naslednji korak...

V povprečju zahteva analitično komentiranje posamezne partije 12 do 16 ur intenzivnega dela. Pogojno ga lahko razdelimo v pet etap:

  1. Partijo "preletimo", da obudimo potek svojih misli in doživljanja (15 do 20 minut).
  2. Preigramo jo in si označimo njene značilne in krizne (prelomne, vozliščne) trenutke (približno v eni uri).
  3. Prelomne trenutke nadrobno preanaliziramo (3 do 4 ure).
  4. Preanaliziramo otvoritveno fazo in si obenem - z ustrezno literaturo oziroma datotekami - izpopolnimo znanje tistih otvoritvenih različic, ki so neposredno ali posredno vplivale na (slabo) igro v otvoritvi (3 do 4 ure).
  5. Partijo ponovno preigramo in sestavimo komentarje v celoto (4 do 5 ur; Zak: 125-126).

Pojem turnirska šahovska partija uporabljam v ožjem pomenu: nanaša se na partije, ki tudi glede na časovno omejitev za razmišljanje omogočajo polnovredno šahovsko ustvarjanje. V mislih imam uveljavljeni tempo na prvenstvenih tekmovanjih, tj: 4 do 5 ur skupnega časa, v katerem morata nasprotnika odigrati 40 potez.

Zaka dopolnjuje Suetin, ki ugotavlja, da je razčlenitev šahovskih napak samo ena stran raziskave - sočasno je treba ugotoviti tudi njihove psihološke vzroke. V ta namen moramo obuditi in reproducirati tok naših misli in doživljanja med partijo ter odgovoriti na približno tale vprašanja:

  1. Katere različice smo izračunavali med partijo, posebno v njenih prelomnih trenutkih? Pri tem je pomembno ugotoviti, kaj smo prezrli v izračunih in kaj nam je pokazal partner v skupni razčlenitvi po končanem boju.
  2. Katera šahovska načela in katera dejstva so nas vodila pri izbiri načrta?
  3. Ko ocenjujemo storjene partijske napake, poskušajmo prenikniti v njihove vzroke. So ti v premalo globokem pozicijskem razumevanju ali v netočnih izračunavanjih? Pozicijsko neugodni položaji namreč pogosto nastajajo zaradi netočnega izračunavanja in ne zaradi samega nerazumevanja pozicije. Take napake in druge šahovske pomanjkljivosti moramo v razčlenitvi dejavno iskati pa četudi jih partner med partijo ni zmogel razkriti (Suetin: 137).

Navedene napotke dopolnjujem s priporočilom, da miselni potek in doživljanje med bojem obudite, reproducirate in zapišete še isti dan po končani partiji. Spominski vtisi so tedaj še sveži in nepopačeni. Reproducirajte tudi posamezne različice vendar ne analizirajte, saj se morate po končanem zapisu spočiti, kasneje pa miselno naravnati na naslednjo partijo. Pisna reprodukcija vam ne bo vzela več kot uro časa, veliko pa lahko pripomore, da bodo vaše analize kakovostnejše.

Vrnimo se k Suetinu, ki izpeljuje, da morajo partijski komentarji praviloma vsebovati tele sestavine:

  1. opredeliti morajo prelomne partijske trenutke;
  2. prikazati morajo strateški potek partije;
  3. reproducirati morajo tok misli partnerjev in
  4. podati njuno čustveno doživljanje med partijo.

Isti avtor navaja še nekaj preprostih vendar "obveznih" analitičnih pravil:

  1. Pri analizi ne bodimo enostranski in ne preučujmo samo "svojih" različic. Poskušajmo prenikniti tudi v partnerjeve zamisli.
  2. Vsakič ko kritiziramo storjeno napako, navedimo tudi pravilno nadaljevanje.
  3. Ne pozabimo, da je analitični prijem pri komentiranju drugačen kot v praktični partiji: ne zadoščajo več intuitivno utemeljene trditve, ampak morajo biti le-te veliko bolj podkrepljene s konkretnimi analitičnimi dokazili.

Oceno ENAKA IGRA pretvorimo npr. lahko v razmerje 5:5, MALA PREDNOST v 6:4, VELIKA PREDNOST v 7:3 in ODLOČILNA PREDNOST v 8:2 do 9:1 ali celo 10:0. Podobno se za vsako odigrano potezo lahko kvantitativno (številčno) oceni njen negativni kakovostni odmik od standardne poteze, tj. od poteze, ki ne spremenja dosedanje ocene pozicije.

Suetin trdi, da je za diagnozo posameznikovih šahovskih pomanjkljivosti nujna tudi psihološka analiza njegovih partij, saj se v njih odražajo pomanjkljivosti mišljenja in značaja. Seveda taka analiza ni sama sebi namen, ampak je neke vrste odskočna deska za razmišljanja, na temelju katerih poiščemo ustrezne poti za premagovanje ugotovljenih pomanjkljivosti (Suetin: 132-134).

Zakaj torej tudi veliki šahisti večinoma komentirajo le svoje kakovostno odigrane partije, čeprav menijo, da je analiza izgubljenih partij izvrstno izpopolnjevalno sredstvo? Odgovor je preprost: nadrobna partijska analiza je psihično tako naporna, da tudi raziskovalno usmerjeni šahist težko načrpa dovolj motivacije zanjo, če se mednjo ne hrani z ustvarjalnim zadovoljstvom, ki mu ga lahko nudi le uspešno dokončana šahovska stvaritev. Nazoren zgled ogromne energije, vložene v nadrobno šahovsko in psihološko "posmrtno" analizo, je Kasparova analiza 16.partije leningrajskega dvoboja s Karpovom. Obsega 32 tipkanih strani, zanjo pa je potreboval teden dni trdega analitičnega dela. Seveda, Kasparov je raziskovalec, biti raziskovalec pa je nujni pogoj, da se lahko posameznikova šahovska nadarjenost povsem razcveti (Botvinnik 1984: 174-175).

Zdajšnji svetovni prvak poudarja izjemen pomen šahovske pa tudi psihološke analize partij, ki mora biti opravljena neposredno po končanem tekmovanju. Pravzaprav gre še dlje od svojega velikega učitelja, Botvinnika, saj trdi, da je po nekajletnem premoru treba ponovno preučiti svoje stare analize in jih dopolniti z novimi spoznanji, ki so po eni strani posledica posameznikove šahovske rasti v vmesnem obdobju, po drugi strani pa posledica vzporednega razvoja šahovske teorije in prakse (Kasparov 1985: 7-8). Iz primerjave stare analize z novo dobi šahist dragocene podatke o svojem šahovskem razvoju.

Analitični komentarji imajo poleg pedagoškega tudi teoretični pomen, ki je seveda v tem, da poskušamo z njimi razgrniti vso resnico - šahovsko in psihološko - o partiji. Zlasti razgrinjanju psihološkega ozadja se mnogi komentatorji izogibajo - včasih tudi v imenu napačno razumljene znanstvene objektivnosti (kot da ne bi igralčevo subjektivno doživljanje bistveno vplivalo na objektivni potek partije!).

Ali je treba vsako svojo partijo tako nadrobno razčleniti? Nikakor, odgovarja Suetin, tudi zato ne, ker so različne partije različno nasičene s pomembnimi informacijami. Zelo koristno pa je osredotočiti pozornost na kritične partijske točke in na trenutke, ki so pomembni in značilni za naš način reševanja šahovskih problemov.


In kako si razvijemo analitične sposobnosti?



Splošna metoda ostaja objavljanje in s tem izpostavljanje svojih analitičnih komentarjev strokovni kritiki. Tako si zagotovimo kakovostne povratne informacije, brez katerih učinkovito šahovsko učenje sploh ni mogoče. Med partijo seveda ni težav: naše zamisli preverja kritično usmerjen nasprotnik - povratne informacije potekajo samodejno, medtem ko si moramo povratne informacije o kakovosti našega domačega analitično raziskovalnega dela šele izbojevati (Botvinnik 1984: 174,179 in 1987a: 218-219).

Naučiti se je treba uporabljati tudi različne posebne metode. Ena med njimi, ki jo priporoča Suetin, je v tem da na temelju svojih partij sestavljamo kartoteke oziroma datoteke za posamezne faze igre (za otvoritve, za značilne pozicije iz središčnice in za končnice). Taka razčlenitev olajša usvajanje tehnike reševanja čisto šahovskih problemov pa tudi vpogled v značilnosti in pomanjkljivosti našega mišljenja. Osnovna vrednost takega razčlenjevanja svojih partij je v metodi za dejavno usvajanje in prepoznavanje značilnih šahovskih pozicij (Suetin: 138-139).

Seveda ne gre le za to, da usvojimo in se naučimo prepoznavati značilne šahovske pozicije, ampak predvsem za vzporedno potekajoča procesa, ki ju v največji meri omogoča ravno analitično-raziskovalna obravnava svojih in zglednih tujih partij. Ta temeljna procesa učinkovitega šahovskega treniranja sta:
povezovanje različnih šahovskih pozicij
(1.) z njihovimi pravilnimi vrednostnimi ocenami in
(2.) z možnimi (pravilnimi) načrti nadaljnje igre.

Navedeni načini šahovskega učenja so v skladu z novejšimi psihološkimi dognanji (v smislu kognitivnih psiholoških smeri in teorije informacij), ki raziskujejo pogoje šahovskega mojstrstva glede na organiziranost človekovega spomina. S tega vidika je najučinkovitejši način šahovskega učenja dejavno omogočanje nepretrganega in organiziranega spominskega kopičenja, shranjevanja in klasificiranja:

  1. tisočev značilnih šahovskih vzorcev (pozicij) ,
  2. njihovih (pravilnih) vrednostnih ocen in
  3. pripadajočih (pravilnih) načrtov nadaljnje igre (Tancig: 17, 33-35, 202-204).

V pričujočem članku pišem o kvalitativnih metodah vrednotenja šahovskih stvaritev. V zadnjem času pa razvija matematična statistika tudi kvantitativne metode (Gorjaev - Zotkin: 5-7). Te omogoča dejstvo, da se po vsaki potezi lahko naknadno številčno oceni razmerje možnosti bele in črne pozicije (gre za čisto šahovskotehnično oceno brez upoštevanja drugih praktičnih dejavnikov). Taki kvantitativni analizi je dostopna vsaka kakovostno razčlenjena partija. Rezultat kvantitativne analize je ocenitvena funkcija partijskega poteka (abscisa: številčno ocenjeni obeti za zmago; ordinata: zaporedje potez v partiji). Iz preučevanja ocenitvene funkcije dobimo ob vzporedni šahovski, kronometrični, pedagoški in psihološki analizi pomembne podatke za diagnozo šahistovega začetnega stanja.


Zakaj analizirati?



Resnično - ko polni moči in zaupanja vase sedemo za šahovsko desko, se nam kaj lahko zazdi, da po nepotrebnem opravljamo dvojno delo: zakaj je poleg napornega igranja treba še doma "secirati" že odigrane partije in kopati v goro vseh mogočih pozicij, ki bi lahko nastale? Ali ni preprostejše čimprej znova vstopiti v turnirsko areno in odigrati novo partijo?

Kaj ni svojčas tudi Karpov izjavil, da je Botvinnikov prijem zastarel in je najboljši način izpopolnjevanja neprestano nastopanje na turnirjih (Botvinnik 1987a: 87)?

Kaj ni slednji način izpopolnjevanja tudi v skladu z izkušenjskim načinom učenja, ki je priznano učinkovit?

Ne, v skladu z učinkovitim načinom izkušenjskega učenja že ni, saj izpušča dve ključni fazi tega učenja: drugo - razmišljujoče opazovanje (na temelju reprodukcije partijskega miselnega poteka in doživljanja) in tretjo - abstraktno konceptualizacijo ali teoretsko osmišljanje (ki je možno le na osnovi izčrpne šahovske in psihološke analitične raziskave).

Ali je sploh mogoče učinkovito izkušenjsko učenje, ki je omejeno samo na njegovo prvo fazo - konkretno izkušnjo (turnirski nastop) in četrto fazo - aktivno eksperimentiranje (ponovni turnirski nastop).


1. KONKRETNA IZKUŠNJA2. RAZMIŠLJUJOČE OPAZOVANJE
4. AKTIVNO EKSPERIMENTIRANJE 3. TEORETSKO OSMIŠLJANJE

Shema: Izkušenjsko učenje kot krožni proces v katerem se vrstijo ali prepletajo štiri aktivnosti - po Kolbu (nav. po Marentič-Požarnik 1987: 66-68).

Najbrž ne - posredno odgovarja Botvinnik, ko trdi (1987b: 10), da Karpov po osvojenem svetovnem prvenstvu ni mogel povsem razviti svoje izjemne šahovske nadarjenosti , ker je začel opuščati raziskovalni prijem zaradi pogostejših turnirskih nastopov.

Oglejmo si, kako razlaga svojo privrženost domačemu analitično-raziskovalnemu delu Kasparov (1985: 7-8):
"Prepričan sem, da je pet let, ki sem jih prebil v Botvinnikov šoli , odločilno vplivalo na moje oblikovanje kot šahista in določilo smeri mojega nadaljnjega izpopolnjevanja". Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil v tem, da sem dojel Botvinnikov "aksiom" o nujnosti nenehnega analitičnega dela, predvsem nadrobne analize svojih partij. Premočrtno sem sledil temu pravilu in z leti vse bolj jasno občutil, da je ravno v tem temelj šahovskega mojstrstva. Res pa je, da takšnega mnenja še zdaleč niso vsi. Tako se - v zvezi s vse višjo količinsko rastjo šahovskih turnirjev in informacij - čedalje pogosteje govori o nepotrebnosti sistematičnega raziskovalnega dela. Vendar, ali je nadaljnji napredek šahovske igre mogoč, če se odpovemo njenemu znanstvenemu raziskovanju?"
Recimo, da za trenutek privzamemo trditev, da je nenehno analitično-raziskovalno delo - ob vzporednem turnirskem preizkušanju njegovih rezultatov - optimalna pot posameznikove šahovske rasti. Vendar, ali ni tudi v tem primeru bolj smotrno, da analizo svojih partij nadomestimo s preučevanjem zglednih partij velikih mojstrov sedanjosti in preteklosti?

Da, vsekakor se brez slednjega preučevanja ne moremo povzpeti do pravega mojstrstva. Trdimo pa, da se obe navedeni zvrsti dopolnjujeta, ne moreta pa se medsebojno nadomestiti, saj preučevanje lastnih partij razvija tudi tiste kvalitete in posreduje tudi tiste informacije, ki jih iz preučevanja tujih partij ne moremo pridobiti oziroma razviti. In nasprotno.

Če naj bi bil pri preučevanju zglednih tujih partij poudarek na kritičnem preudarjanju in selektivnem sprejemanju dozdajšnjih najboljših dognanj (učenje s samostojnim odkrivanjem: npr. po Nimcovičevi metodi - z uganjevanjem velemojstrovih potez ali - po drugi metodi - s primerjavo svoje z velemojstrovo analizo), pa naj bi bil pri analitični obravnavi svojih partij poudarek na šahovskem izpopolnjevanju z izkušenjskim učenjem ter na razvijanju sposobnosti samoopazovanja, na diagnozi in kasnejšem korigiranju svojih mišljenjskih in osebnostnih značilnosti ter navad.

Po tim. Gagnejevi lestvici ločimo osem oblik spoznavnega učenja. Razvrščene so hierarhično, od nižjih k višjim, tako da vsebuje vsaka oblika učenja nujne, čeprav še ne zadostne pogoje za prehod k naslednji, višji obliki učenja. Osnovni sta dve obliki učenja s pogojevanjem (pogojni refleksi in instrumentalno pogojevanje), nato pa si zaporedoma slede: (3.) učenje psihomotoričnih veščin ali verižno učenje, (4.) besedno ali verbalno učenje, (5.) učenje razlikovanja, (6.) učenje pojmov, (7.) učenje pravil, principov in zakonitosti ter (8.) učenje v smislu reševanja problemov (nav. po Marentič-Požarnik 1978: 45-47).

Šahovska šola Botvinnika in Kasparova (šolanje je bilo kasneje za nekaj let obnovljeno in sta ga vodila oba svetovna prvaka skupaj) izhaja iz temeljne podmene, da je najpomembnejša lastnost, ki si jo mora šahist privzgojiti: neodvisno, samostojno in kritično mišljenje oziroma neodvisnost pri sprejemanju odločitev (Botvinnik 1987: 87). In katera metoda šahovskega učenja je za razvijanje teh lastnosti lahko primernejša kot vrednotenje lastnih partij, ki bo izpostavljeno strokovni kritiki?

Suetin (127, 129 in 153) vidi vir dodatne pomembne razlike med obema navedenima vrstama šahovskega učenja v tem, da nas lastna partija visoko motivira, jo čustveno doživljamo in smo med njenim potekom pogosto v stresnih stanjih. Zato je partijska vsebina obema igralcema posebno blizka in razumljiva ter si j bosta zapomnila dosti bolje in za mnogo dalj časa kot pa npr. zgledno velemojstrsko partijo, pa čeprav sta jo preigrala ali celo preanalizirala (rezultati Blumenfeldove raziskave v tridesetih letih - nav. po Suetin: 127). Iz podobnih razlogov so običajno dosti bolj kakovostne analize lastnih partij kot pa analize tujih. Ali - povedano drugače: analitično raziskavo ene in iste partije bo - pri enakih ostalih pogojih - znatno bolje opravil partijski soustavarjalec, kot pa neki drug, sicer enako dober šahist.

V šahovski literaturi najdemo izvrstne učbenike o posameznih fazah šahovske igre (otvoritve, središčnica, končnice) pa tudi specialne monografije, ki so namenjene ožjim vsebinskim sklopom teh faz. Tako so mnoge tipične pozicije iste kategorije zbrane na enem mestu ter bolj ali manj sistematično obravnavane s stališča njihovih vrednostnih ocen in pripadajočih načrtov nadaljnje igre. Nedvomno imajo ti učbeniki veliko didaktično vrednost, ker navajajo na primerjalno učenje tipičnih pozicij.

Glede na organiziranost človekovega spomina (grajenje prepletene mreže podatkov, pojmov, načinov... v tim. dolgotrajnem spominu) se ponuja hipoteza, da je sistematično učenje učenje značilnih primerov učinkovitejši način učenja kot pa obravnava cele partije, ki je konkreten (netipičen) in tako kompleksen, celosten primerek, da ga človekov spomin le stežka razvrsti v svojo klasifikacijsko strukturo. Vendar opisano pomanjkljivost celostne partijske obravnave lahko odpravimo, če po že opisani Suetinovi posebni metodi partijo razstavimo in povezujemo razstavljene istovrstne dele različnih partij med seboj (primerjava sorodnih pozicij iz različnih partij). Po drugi strani pa ta metoda še vedno ohranja znane prednosti izkušenjskega učenja iz lastnih partij pred učbeniškim učenjem tipičnih pozicij.

In še druga variacija istega pomisleka: kaj ni že Nimcovič zdavnaj svaril, naj se ne ženemo za vzporednim učenjem različnih tipov pozicij, ampak naj jih raje preučujemo zaporedno, temeljito in sistematično (Nimcovič: 264-265)? Da, vendar je taisti Nimcovič razvil tudi temeljno šahovsko pedagoško načelo, ki pravi, naj šahovsko poučevanje vsebuje čimmanj formalnega podajanja snovi in čimveč vsebinskosti, življenjskosti, fantazije, igre, boja (Nimcovič: 249-253).

Težava je seveda v tem, da že izdelanega, pripravljenega in urejenega učbeniškega znanja, nikakor ne moremo s suhoparnih načinom učenja prisiliti, da se bo iz našega tim. delovnega spomina "preselilo" v dolgotrajni spomin. Na srečo! Kaj bi se sicer zgodilo s samostojnostjo, neodvisnostjo in kritičnostjo našega mišljenja? Eno bistvenih obeležij šahovske partije je, da gre za ustvarjalni proces, zato je učinkovito učenje šahovske igre mogoče le ob "učenčevem" soustvarjanju tega procesa. To pa v našem primeru poteka bodisi s praktično igro bodisi z analitično-raziskovalno obravnavo šahovske "teorije" in prakse. Povedano seveda ne pomeni, da učenje iz učbenikov ni potrebno. Govorimo le o tem, kako naj tako učenje poteka.

Igranje šahovske partije je izrazito sestavljena dejavnost, zato je šahistova uspešnost pri reševanju partijskih problemov odvisna ne le od uspešno potekajočih višjih oblik učenja , ampak je enako pomembno tudi učinkovito šahovsko treniranje v ožjem pomenu tega izraza - tj. učenje zapletenega zaporedja (in sočasnosti) dejavnosti, ki potekajo v nas in iz nas, ter jih opravljamo med partijo na bolj ali manj enak, rutinski način (tim. psihomotorično učenje).

Torej je učenje reševanja problemov - kot najvišja oblika učenja v turnirske šahu - le neke vrsta nadgradnja, ki sloni na trdnem temelju ne le:

  1. dobro dojetih šahovskih pravil, načel in zakonitosti,
  2. razčiščenih pojmov,
  3. izostrenega razlikovanja, ki je podlaga za pojmovno kategorizacijo in
  4. verbalnemu razumevanju različnih šahovskih vsebin; ampak tudi na
  5. dobro obvladanih in često avtomatiziranih psihomotoričnih spretnostih, ki so neke vrste "tehnični temelj" šahovskega ustvarjanja.
Tako npr. ugotavlja Tancigova (202), da je "sposobnost hitrega percepiranja znanih vzorcev figur (enot ali motivov) osnova šahovske spretnosti". To sposobnost se seveda pridobiva z nenehno vajo (z igranjem, analiziranjem in preigravanjem).

Iz raziskave Tancigove tudi sledi, da znani vzorci figur , ki jih mojster - skupaj z njihovimi vrednostnimi ocenami in s pripadajočimi načrti nadaljnje igre - prikliče iz svojega dolgotrajnega spomina, delujejo kot generatorji možnih potez. Mojster zato že vnaprej - brez poprejšnje analize - intuitivno "ve" katere poteze pridejo v poštev v dani poziciji (Tancig: 202-204).

Med turnirsko partijo se šele v tem trenutku - ko je treba izbirati med potezami, načrti in vrednostnimi ocenami, ki jih je naš dolgotrajni spomin prenesel v kratkotrajni (delovni) spomin - začenja ustvarjalni proces reševanja problemov v ožjem pomenu.

Med hitropotezno ali kako drugo partijo, ki poteka z bistveno pospešeno hitrostjo, pa za analitično-raziskovalni proces reševanja problemov ni časa, zato poteka povečini (sorazmerno z ostrino časovne omejitve) na ravni intuitivne rekonstrukcije poprejšnjega šahovskega znanja (šahovske kognitivne strukture), strukturiranega v dolgotrajnem spoiminu. Potemtakem sta raven in način reševanja šahovskih problemov v turnirski partiji bistveno drugačna kot v partiji, ki poteka z močno pospešenim tempom.

Turnirski (klasični) šah se torej kvalitativno bistveno loči od pospešenega šaha - dosežkov na dveh tako različnih področjih ne kaže med seboj zamenjevati.

Če zožimo naš pogled na šahovsko izpopolnjevanje in se za trenutek osredotočimo samo na zakonitosti psihomotoričnih oblik (šahovskega) učenja, ugotovimo, da pomeni analitično-raziskovalna obravnava lastnih partij (npr. po prej navedenem Zakovem postopku) skladno ravnovesje med (izkušenjskim) učenjem posameznih sestavnih delov (npr. posameznih faz igre) in med povezovanjem posameznih sestavin v celoto. Izpolnjeno je torej osnovno načelo učinkovitega učenja sestavljenih psihomotoričnih spretnosti.

Pri učenju torej ni pomembno samo vzporedno povezovanje med različnimi variacijami tipičnih šahovskih pozicij (da si olajšamo strukturiranje znanja v dolgotrajnem spominu), ampak tudi navpično povezovanje zaporednih faz igre v partijsko celoto (v skladu z zakonitostmi psihomotoričnega učenja celostnih dejavnosti).


Povzetek



  • Analitično-raziskovalni prijem pri vrednotenju svojih turnirskih šahovskih stvaritev se dobro ujema tako s pedagoško-psihološkimi podmenami učinkovitega izkušenjskega učenja, kot tudi z izsledki psiholoških raziskav (v pomenu teorije informacij) o pogojih učinkovitega šahovskega učenja glede na organiziranost človekovega spomina.
  • Ta način šahovskega izpopolnjevanja pomeni celostno in zaokroženo dejavnost, nekakšno simulacijo partijskega poteka na analitično globje dostopni ravni. Zajema učenje vseh posameznih faz šahovske igre (otvoritve, središčnice in končnice) ter učenje povezovanja teh faz in prehodov med njimi v partijsko celoto.
  • Polnovredna analitična raziskava odigrane partije vsebuje polega čisto šahovske strani tudi analizo psiholoških vzrokov pomembnih dogodkov in odločitev (predvsem šahovskih napak) med potekom partije. Pomagamo si s kronometričnim zapisovanjem med partijo in s pisno reprodukcijo (introspekcija), ki jo opravimo po končani partiji. Rezultat psihološke analize je diagnoza značilnosti, odlik in pomanjkljivosti tistih sestavin našega mišljenja, značaja, temperamenta in drugih osebnostnih značilnosti, ki so med partijo prišle do izraza in vplivale na njen potek.
  • Rezultat analitične raziskave odigrane partije je samostojna šahovska stvaritev, ki bistveno dopolnjuje zgolj potezni zapis partijskega poteka. Nastajanje te stvaritve je nasičeno s prvinami izkušenjskega učenja in z reševanjem problemov kot najvišjo obliko učenja po Gagnejevi hierarhični lestvici.
  • Iz analize odigrane partije dobimo podobo našega izhodiščnega stanja (šahovskega in šahovsko-psihološkega) kot podlago za načrtovanje nadaljnjega izpopolnjevanja. (Zdi se, da je v zdajšnji prevladujoči praksi šahovskega treniranja ena najšibkejših točk ravno preslabo poznavanje oziroma upoštevanje metodike izpopolnjevanja tistih značilnosti posameznikovega mišljenja, temperamenta, karakterja in drugih osebnostnih lastnosti, ki so pomembne za njegovo šahovsko rast.)
  • Analitično-raziskovalna obravnava lastnih partij ni le nepogrešljiv pripomoček šahovskega in šahistovega osebnostnega izpopolnjevanja, ampak tudi nujni pogoj, da se ustvarjalni dosežki (turnirske) šahovske kulture ohranjajo in prenašajo v polni izrazni moči.

Na koncu moramo spomniti, da v sodobni poklicni turnirski praksi količinsko prevladuje prakticistična usmeritev, ki daje neprestanemu turnirskemu nastopanju prednost pred analitično-raziskovalnim obravnavanjem in sintetičnim osmišljanjem svojih turnirskih stvaritev. V tem širokem toku prakticistične usmeritve, ki je seveda odraz prevladujočih kapitalskih družbenih razmerij, je analitično-raziskovalni prijem le ozek, vendar intelektualno močan nasprotni tok, brez katerega bi umanjkala bistvena sestavina (turnirske) šahovske kulture.



Povzetek po: Iztok Jelen, strokovni sodelavec - republiški trener : Kako in zakaj vrednotimo svoje šahovske stvaritve?