Spletni šahovski portal - vrata v čudoviti svet šaha Novi člani  |  Prijava  |  Pomoč



Za igranje šaha na ICP portalu se morate prijaviti z vašim uporabniškim imenom in geslom!

Začetki in zgodovina razvoja šahovske igre



Od nekdaj ima šah posebno mesto med igrami in že pred več stoletji se ga je prijel vzdevek kraljevska igra. Zakaj tak vzdevek? Naj odgovori dr. Milan Vidmar, največji slovenski šahist doslej: Šah nima prostora za hazard. Zato je kraljevska igra, ne pa morda zaradi kraljev – šahistov. In nadaljuje: Šah je igra s tako bogato, da, neizčrpno vsebino, da odmika pomen prve poteze iznajdljivosti človeškega duha. Zato je šah kraljevska igra in zato je najpoštenejša igra na svetu.

Kdaj je nastala ta igra, še danes ne moremo z gotovostjo trditi. Večina zgodovinarjev pa se strinja, da je igra, ki je bila najstarejši prednik današnjega šaha, nastala v Indiji sredi prvega tisočletja našega štetja. Profesor Janez Stupica ugotavlja v svoji knjigi Šah skozi stoletja: "Murray, vodilni angleški poznavalec vzhodnih kultur in avtor knjige Zgodovina šaha ( A History of Chess, Oxford 1913 ), zagovarja hipotezo, da je šahovska igra nastala v Indiji okoli leta 1570". Murray dokazuje, da ni nobenih pričevanj o šahovski igri pred letom 570, opira pa se na neki perzijski ep, hvalospev indijskemu kralju Sriharšu ( 618 – 650 ), kjer naj bi bila omenjena igra na "osemvrstni plošči". To igro so Indijci imenovali čaturanga, beseda pa v sanskrtu predstavlja pesniški naziv za vojsko. V dobesednem prevodu pa pomeni čaturanga štiridelno ( čatur – štiri, anga – del ).



Ponuja se primerjava s staro indijsko vojsko, ki je imela štiri vrste rodov vojakov : bojne vozove, slone, konjenico in pešce. Torej bi lahko bila čaturanga prispodoba dveh armad, bele in črne, v katerih so nastopale poleg vladarjev štiri vrste figur z različno močjo in gibljivostjo. Stupica pa navaja še drugo hipotezo o nastanku čaturange, ki jo je v knjigi "Šah, simbol kozmosa" leta 1947 postavil makedonski zgodovinar in šahovski mojster Pavle Bidev. Po tej hipotezi gibanje figur pri čaturangi odseva simboliko štirih elementov ( ognja, zraka, zemlje in vode ), kralj oziroma radža pa naj bi bil povsod pričujoči eter. Čaturanga naj torej ne bi predstavljala boja dveh sovražnih armad, ampak naj bi bila starodavni tempeljski pribor, s katerim so bramani ugotavljali voljo bogov.

Prej omenjeno Murrayevo hipotezo o času nastanka čaturange pa je pod vprašaj postavilo arheološko odkritje iz leta 1952. Na starorimskem vojaškem pokopališču poleg Venafre ( Italija ) so namreč italijanski arheologi odkrili glinaste figurice, ki bi lahko bile prastare šahovske figure in za katere menijo, da izvirajo iz drugega ali tretjega stoletja po našem štetju ( Stupica, 1982 : 10 ). Rojstvo čaturange tako še naprej ostaja skrivnost. Tudi natančna pravila čaturange niso znana, verjetno pa je, da so bile figure podobne kot pri sodobnem šahu. Prevladujoči tezi o rojstvu prednika današnjega šaha v Indiji je v prid indijski kastni sistem, ki se lepo zrcali v različni vrednosti oziroma hierarhiji šahovskih figur. Nekatere druge igre, še starejše od šaha, izvirajo iz Mezopotamije in Egipta, in prav tako kot kulture, v katerih so nastale, ne kažejo tako stroge hierarhije kakor šah in Indija.

Naslednja stopnja v razvoju šaha je bil šatrandž. Čaturanga je namreč kmalu prodrla v Perzijo, kjer so ji nekoliko spremenili pravila in ji dali novo ime čatrang. Ko pa se je z Mohamedom začel vzpon islama, se je začela velika ekspanzija Arabcev. Ti pa so imeli redko lastnost osvajalcev, da so skrbeli za kulturno dediščino premaganih narodov. Zaradi tega je Bagdad kmalu postal kulturno in znanstveno središče sveta. Leta 830 je kalif Al-Mamun ustanovil hišo modrosti, v kateri so bagdadski učenjaki preiskovali vsa področja znanosti in kulture. Tam so pričeli raziskovati tudi igro, ki je bila med arabskimi intelektualci zelo priljubljena. Poimenovali so jo šatrandž. Igra je postala med Arabci zelo cenjena, saj so z njo merili svoje umske sposobnosti. Posebej so cenili dobre igralce, ki so si lahko priborili status "alije". Ta jim je prinašal vrsto ugodnosti, najboljši med njimi pa so bili celo častni gostje na kalifovem dvoru.

Šatrandž je bil po pravilih bližji sodobnemu šahu kot čaturanga ali čatrang, še vedno pa precej manj dinamičen od šaha zaradi omejenega gibanja figur. Prav zaradi tega je bil tudi cilj igre drugačen. Za zmago ni bilo potrebno matirati sovražnega kralja ( mat v arabščini pomeni mrtev ), pač pa uničiti vse ostale nasprotnikove figure. Šatrandž je prinesel zgodovini igre še en pomemben element, takoimenovane mansube. To so bile umetno sestavljene pozicije, ki so zahtevale kratko in učinkovito pot do zmage. Lahko jih imamo za prednike današnjih šahovskih problemov in študij.

Z arabskim vdorom v Evropo preko Gibraltarja leta 711 so prišle na staro celino pomembne vede, kot so alkimija, matematika, fizika, geografija, medicina in drugo. Mavri so prinesli tudi šatrandž, ki se je zelo hitro razširil skoraj po vsej Evropi. Igra je kmalu postala prestižna zabava na evropskih dvorih, potem pa tudi med vitezi, duhovščino in bogatimi meščani. Po Stupici so bili med navdušenci tudi najpomembnejši ljudje svoje dobe :"Znano je, da je frankovski kralj in rimski cesar Karel Veliki ( 742 – 814 ) dobil prvo šahovsko garnituro kot darilo od kalifa Haruna al-Rašida. Cesar se je hitro navdušil za igro in na njegovem dvoru so morali vitezi gojiti šatrandž kot eno izmed viteških spretnosti." Igra je dobila v krščanskih deželah različna imena, povsod pa so uporabljali tudi latinsko ime "ludum scachorum". V tem času pa so neko obliko šatrandža že poznali tudi v Rusiji, saj se ta igra pojavlja v pesnitvah iz tega časa. Glede na to in glede na najdbe figur, ki so bolj podobne azijskim kot evropskim, lahko sklepamo, da so Rusi igro dobili preko Tatarov ali Bizanca. Ruska oblika igre se je že tedaj tako kot danes imenovala "šahmati".

V naslednjih stoletjih je igra doživela nekaj manjših sprememb pravil, postopoma pa je tudi padla v nemilost srednjeveške katoliške cerkve in se naposled znašla celo na znamenitem indeksu cerkvenih prepovedi. Večje spremembe, ki so prinesle večjo dinamiko igre, so se zgodile s pojavom renesanse. V tem obdobju se je tudi začel ponovni vzpon šaha, predvsem po zaslugi papeža Leona X., ki je šah odstranil z indeksa Italijanski mojstri so v 16. stoletju vnesli v igro še nekaj novih pravil, v 17. stoletju pa so Francozi uveljavili še zadnje spremembe. S tem je šah dosegel obliko, ki jo poznamo še danes. Vse do srede 19. stoletja pa je ostal priljubljena igra v najvišjih družbenih krogih. Šele v drugi polovici 19. stoletja se je začel družbeni status šaha spreminjati. Začelo se je obdobje velikih mednarodnih turnirjev, posledica tega pa je bilo vse večje število poklicnih igralcev šaha. Pred tem so bili namreč profesionalni šahisti le redke izjeme, ki so jim tak status omogočali bogati meceni. V tem pogledu je bil renesančni šah primerljiv z umetnostjo, predvsem slikarji in kiparji tistega časa.

Zadnja četrtina 19. stoletja je prinesla nov pogled na igro kot del kulture in s tem tudi na športne dejavnosti. Nova miselnost, ki je bila očitna posledica industrializacije in razcveta kapitalizma, ni dojemala igre tako kot dotedanja obdobja, torej kot nekaj neobveznega, a vendarle nepogrešljivega. Pojavila se je nova vrsta športnikov, ki so bili pravzaprav začetniki športnega profesionalizma. Tudi šah v tem pogledu ni bil izjema. Največji napredek je odtlej doživljala znanstvena komponenta šahovske igre, pač kot posledica vse večjega števila mednarodnih turnirjev, kjer so se za denarne nagrade borili poklicni šahisti. Dokončno znanstveno podlago pa je šah dobil ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko ga je vzela pod okrilje oblast v Sovjetski zvezi in se je pojavila znamenita "Sovjetska šahovska šola".

Zanimiv povzetek razvoja šahovske igre daje slovenski šahovski pedagog in vrhovni trener pri Šahovski zvezi Slovenije mednarodni mojster Iztok Jelen v Statutu ŠZS :

Dvatisočletno dediščino človeške civilizacije – šahovsko igro, je v 6. stoletju elita kitajskih in indijskih učenjakov rekonstruirala v dvorazsežnostni model dialektičnih procesov v naravi, ki jih na šahovnici poganjata kritična razuma in osebnosti obeh antagonistov šahovskega boja.

V nadaljnjem zgodovinskem razvoju je šahovska igra dokončno dogradila svojo notranjo strukturo, najprej z modrostjo bližnjevzhodne civilizacije, pol tisočletja kasneje pa še z renesančno dinamiko evropskega Novega veka. Ob koncu 19. stoletja je bila vzpostavljena celovita teorija njenih notranjih zakonitosti in s tem pogoji, da je v našem stoletju dozorela v eno najkompleksnejših področij človeške kulture, ki v sebi združuje prvine igre, športa, umetnosti in znanosti."

V sodobnem šahu je tekmovalni vidik vsaj tako pomemben kot družabni, ki je bil prvotno poglaviten motiv ljubiteljev te igre. V dobi surovega profesionalizma ( ne samo šahovskega ) je igra vsekakor izgubila del plemenitega pridiha, ki ga je imela v časih, ko so kralji še igrali šah. Poglejmo še današnje razumevanje šaha kot procesa v Jelenovi interpretaciji: "Če gledamo na šahovsko igranje kot na proces, ga danes razumemo kot modeliranje življenjske borbe na psihološki in na abstraktno filozofski ravni.Šahovsko modeliranje življenjske borbe lahko poteka le v obliki športne borbe. Ta je oblika šahovskega bivanja, vsebina pa je in ostaja šahovska ustvarjalnost."